Konec junija, ko so orehi še mladi, mehki in zeleni, se po mnogih slovenskih domovih začne priprava domačega orehovca. To je eden tistih domačih pripravkov, ki imajo v našem ljudskem izročilu posebno mesto. Naši predniki so ga poznali kot grenko-sladek napitek, ki se ga je ponudilo po težji hrani, ob občutku polnosti v želodcu ali takrat, ko je prebava potrebovala malo spodbude. Marsikje se je ohranilo tudi prepričanje, da zeleni orehi in orehovec dobro vplivajo na ščitnico. Prav tukaj pa se začne pomembno vprašanje: kaj je dragocena tradicija in kje se začne nevarnost pretiranih trditev?
Kaj je ščitnica?
Ščitnica je majhna žleza v sprednjem delu vratu, vendar ima izjemno velik vpliv na delovanje celotnega telesa. Sodeluje pri uravnavanju presnove, telesne temperature, energije, srčnega utripa, prebave, razpoloženja in hormonskega ravnovesja. Za tvorbo ščitničnih hormonov telo potrebuje jod, zato se v ljudskem zdravilstvu pogosto iščejo naravni viri joda. Toda pri ščitnici ne velja pravilo, da več pomeni bolje. Tako pomanjkanje kot presežek joda lahko pri občutljivih ljudeh povzročita težave, še posebej pri avtoimunskih boleznih ščitnice ali čezmernem delovanju ščitnice. Jod je nujen za tvorbo hormonov T4 in T3, vendar strokovni viri poudarjajo, da lahko previsok vnos joda pri dovzetnih osebah sproži ali poslabša motnje delovanja ščitnice.
Zeleni orehi vsebujejo številne rastlinske učinkovine, med njimi grenčine, tanine, polifenole in druge zaščitne spojine, zaradi katerih so bili v preteklosti cenjeni kot domača podpora prebavi. Njihov grenak okus ni naključen. V tradicionalnem razumevanju grenčine spodbudijo prebavni ogenj, povečajo izločanje prebavnih sokov in pomagajo telesu, da lažje predela obilnejšo, mastnejšo ali težjo hrano. Tudi sodobne raziskave zelenih orehov potrjujejo, da vsebujejo različne fenolne spojine z antioksidativnim potencialom, vendar to še ne pomeni, da lahko orehovec razumemo kot zdravilo.
Potrebna pozornost
Največja zmota pri orehovcu in ščitnici je prepričanje, da lahko z njim varno in natančno dodajamo jod. Doma pripravljen orehovec ni standardiziran pripravek. Ne vemo, koliko joda vsebujejo posamezni orehi, koliko ga preide v alkohol, koliko ga ostane po večtedenskem namakanju in kakšna je končna koncentracija v steklenici. Na količino vplivajo zemlja, rastišče, zrelost orehov, število uporabljenih plodov, čas namakanja, vrsta alkohola in sam način priprave. Zato orehovec nikoli ne more biti nadomestilo za laboratorijske preiskave, zdravniško obravnavo ali predpisana zdravila za ščitnico.
Posebna previdnost velja pri ljudeh, ki imajo čezmerno delovanje ščitnice, Basedowovo oziroma Gravesovo bolezen, aktivno avtoimunsko vnetje ščitnice ali že jemljejo zdravila za ščitnico. Pri Gravesovi bolezni in drugih avtoimunskih motnjah ščitnice lahko večje količine joda pri nekaterih ljudeh poslabšajo stanje, zato strokovni viri priporočajo posvet z zdravnikom glede živil, pripravkov in dodatkov, ki vsebujejo veliko joda.
Pri orehovcu moramo upoštevati še eno pomembno dejstvo: pripravljen je v alkoholu. Alkohol ni nevtralna snov. Obremenjuje jetra, jetra pa imajo pomembno vlogo pri presnovi hormonov, tudi ščitničnih. Če želimo ščitnico podpreti celostno, ne moremo gledati samo na jod, temveč moramo upoštevati tudi jetra, črevesje, stres, spanje, prehrano, vnetja in splošno hormonsko ravnovesje. Orehovec zato ne spada med napitke za vsakodnevno uporabo, ampak med tradicionalne pripravke, ki jih uporabljamo redko, z mero in predvsem po potrebi.
V naturopatskem pogledu lahko orehovec razumemo kot del stare domače lekarne, vendar z jasnimi mejami. Primeren je lahko kot občasna grenka podpora po težji hrani, nikakor pa ne kot vsakodnevni »tonik« za ščitnico. Običajno zadostuje zelo majhna količina, na primer ena čajna žlička ali majhno šilce po obroku. Pri občutljivem želodcu, refluksu, gastritisu, razjedi, boleznih jeter, težavah z žolčem, jemanju zdravil ali pri kakršnih koli resnejših zdravstvenih težavah pa je potrebna previdnost.
Naraven življenjski slog
Ščitnico mnogo varneje podpremo z urejenim življenjskim slogom. Pomembni so zadosten vnos kakovostnih beljakovin, selena, cinka, železa, vitamina D, omega-3 maščobnih kislin, urejena prebava, dober spanec in zmanjšanje kroničnega stresa. Pri ženskah je ščitnica pogosto povezana tudi z dolgotrajno izčrpanostjo, preobremenjenostjo, premalo počitka in občutkom, da morajo ves čas delovati preko svojih meja. Telo pa prej ali slej spregovori. Včasih z utrujenostjo, včasih z nihanjem teže, mrazenjem, razbijanjem srca, zaprtjem, nemirom, izpadanjem las ali občutkom cmoka v grlu.
Če se pojavijo izrazita utrujenost, nenadno hujšanje ali pridobivanje telesne teže, tresenje, potenje, razbijanje srca, občutek mraza, zaprtje, driska, otekanje, motnje menstruacije, izpadanje las ali močno nihanje razpoloženja, je prav, da se preveri delovanje ščitnice. Osnovni laboratorijski pregled običajno vključuje TSH, po potrebi pa tudi prosta hormona T3 in T4 ter protitelesa, kadar zdravnik sumi na avtoimunsko dogajanje. Domači pripravki imajo lahko svoje mesto, vendar ne smejo zakriti znakov, ki potrebujejo strokovno obravnavo.
Orehovec je torej lep primer, kako lahko tradicionalno znanje ohranimo, ne da bi ga poveličevali. Ni ga treba zavreči kot mit, saj ima v ljudski uporabi svoje mesto, predvsem pri prebavi. Prav tako pa ga ni prav predstavljati kot zdravilo za ščitnico. Njegova vrednost je v zmerni, občasni in odgovorni uporabi. Modrost prednikov je dragocena takrat, ko jo znamo povezati z današnjim znanjem, varnostjo in spoštovanjem telesa.
Recept za domači orehovec iz zelenih orehov
Za pripravo orehovca uporabimo mlade zelene orehe, ki jih lahko še prerežemo z nožem. Običajno jih nabiramo konec junija, ponekod okoli šentjanževega, vendar je bolj kot datum pomembno stanje plodov. Če je notranja lupina že trda, so orehi za ta pripravek manj primerni.
Potrebujemo 15 do 20 mladih zelenih orehov, 1 liter domačega žganja, lahko hruškovca, 350 do 400 g kokosovega sladkorja, eno cimetovo skorjico, en prerezan strok vanilje in naribano lupinico ene bio pomaranče.
Orehe najprej operemo in dobro osušimo. Nato jih narežemo na četrtine. Pri tem vedno uporabimo rokavice, saj zeleni orehi močno obarvajo kožo. Narezane orehe damo v večji steklen kozarec, dodamo sladkor, cimet, vaniljo in pomarančno lupinico ter vse skupaj prelijemo z žganjem. Kozarec dobro zapremo in ga postavimo na sončno mesto za 6 do 8 tednov.
Prvi teden kozarec vsak dan nežno pretresemo, da se sladkor postopoma raztopi in se sestavine enakomerno povežejo. Nato ga pustimo stati. Po končanem namakanju tekočino precedimo skozi gazo ali kavni filter, nalijemo v čiste steklenice in shranimo v temen prostor. Orehovec najboljši okus razvije po vsaj treh mesecih zorenja.
Uživamo ga zmerno, po potrebi in v zelo majhni količini. Ni primeren za otroke, nosečnice, doječe matere, osebe z boleznimi jeter, ljudi z odvisnostjo od alkohola, osebe s čezmernim delovanjem ščitnice, bolnike z Basedowovo boleznijo in vse, ki jemljejo zdravila za ščitnico brez predhodnega posveta z zdravnikom.
Na koncu ostaja najlepši del tradicije: izmenjava izkušenj. Skoraj vsaka družina ima svoj recept, svoje razmerje začimb, svoj način zorenja in svojo zgodbo. Prav je, da se to znanje ohranja, vendar s pravo mero. Narava je lahko velika učiteljica, človek pa mora ostati njen odgovoren učenec.